Če želimo, da bo plamen pokončen, potrebujemo prostor nad njim. Enako je s človekom — če želi rasti v življenju, potrebuje ideal. Potrebuje nekaj, kar bo lahko občudoval in častil. Čaščenje je vrhunec ljubezni in občudovanja. Ščiti ljubezen, da se ne spremeni v sovraštvo ali ljubosumje in ščiti občudovanje, da se ne spremeni v pomanjkanje samozavesti. Če človek v življenju ničesar ne občuduje, bo poln negativnosti. Človek, ki nima v življenju ničesar, kar bi lahko častil ali občudoval, bo zagotovo podlegel depresiji. Pomanjkanje občudovanja je vzrok mnogim čustvenim, psihološkim in socialnim problemom v družbi. Če v življenju nimaš ničesar, kar bi te dvignilo, te bodo spremljali sebičnost, arogantnost in nasilje. Medsebojno občudovanje in spoštovanje v družbi odstranjuje stres in spodbuja sočutje ter ljubezen. V prejšnjem stoletju je vladalo prepričanje, da je čaščenje znak neciviliziranosti in pomanjkanja inteligence. Učili so nas, da izhaja čaščenje iz suženjske mentalitete. V bistvu pa je ravno obratno. Čaščenje se pojavi kot posledica hvaležnosti in ne skozi miselnost sužnjev. V čaščenju se združujejo občutek pripadnosti, ljubezen, čast in spoštovanje. Čaščenje ali idealizem brez občutka pripadnosti prinaša pomanjkanje samozavesti. Ljudje v davnini so to vedeli, zato so vztrajali, da se morajo ljudje čutiti del tega, kar častijo. Spodbujali so jih k čaščenju sonca, lune, gora, rek, rastlin, živali in ljudi. RESNIČNO ČAŠČENJE JE ZNAK ZRELOSTI IN NE ŠIBKOSTI.
Vprašanje: Rekel si, da je čaščenje vrhunec ljubezni. Ali ima tudi čaščenje svoj vrhunec?
Gurudev Sri Sri Ravi Shankar: Vrhunec čaščenja je znanje o sebi, samadi.
Guruji stopped in German Ashram on his way to the Kumba Mela, India, where 80 million people are assembled to worship the river Ganges and Mother Nature.